Rado Remšak (Objavljeno 2017) – Čebelarsko društvo Domžale

Najvišje priznanje Čebelarske zveze Slovenije, torej priznanje Antona Janše 1. stopnje, dobijo le najzaslužnejši člani. Letos je to priznanje za posebne zasluge in požrtvovalno delo na področju čebelarstva prejel Rado Remšak. Čestitamo!

Rado, v Čebelarskem društvu Domžale imaš enega od najdaljših stažev, vendar najprej: kdaj, kako in zakaj se je začela tvoja čebelarska zgodba?

Bil sem še otrok, ko sem ob večerih hodil po mleko h kmetu, ki je bil tudi čebelar. To je bil Alojz Loboda, bivši blagajnik društva. Veliko mi razlagal o čebelah. Pri trinajstih letih me je čebelarstvo začelo resnično zanimati in takrat mi je dal prvo čebeljo družino. Vseskozi mi je pomagal z nasveti. Leta 1966 sem postal član čebelarske organizacije.

Vem, da nisi ostal samo pri svojih čebelah pač pa si se kmalu začel aktivno vključevati v društveno življenje, prevzemal si vedno bolj zahtevne funkcije, tudi na republiškem nivoju. Lahko kaj več poveš o tem?

Res je. Kmalu sem prevzemal funkcije v društvu – bil sem član nadzornega odbora, kasneje tajnik v čebelarski družini takratnega društva Kamnik – Domžale, več kot 15 let sem bil pooblaščen čebelarski preglednik. Od leta 1992 do 2000 sem bil član upravnega odbora Čebelarske zveze Slovenije, kasneje član gradbenega odbora za izgradnjo čebelarskega centra v Lukovici. Sedaj sem član upravnega odbora našega društva.

Koliko družin imaš sedaj, kje in kako čebelariš?

Imam 39 čebeljih družin v AŽ panjih v Žejah pri Sv. Trojici.

Kako se vključujejo tvoji družinski člani, imaš naslednika?

Družinski člani mi pomagajo pri točenju, pri čebelah pa sem sam. No, izjemoma, ko me ni bilo doma, je tudi žena ometla kakšen roj. Pravega naslednika še nimam, vendar upam, da se bo še pokazal.

Čebelarju začetniku je vse novo in enkratno. Zate, izkušenega čebelarja, je verjetno delo s čebelami rutina. Je res tako ali te čebele še vedno kdaj pa kdaj presenetijo?

Seveda me še presenetijo. Saj so pravila, vendar je veliko odvisno od paše in vremena. Včasih te čas prehiti in zamudiš nekaj dni za pregled. Tega si ne smeš dovoliti.

Ko moraš biti pri čebelah, preprosto moraš biti. Bistveno je opazovanje družine, saj dogajanje v njej vidiš že na žrelu. Seveda te izkušnje dobiš šele z leti. Začetniki veliko preveč brskajo po panju. S čebelami je potrebno delati nežno in mirno.

Nam lahko zaupaš še kakšno posebnost, ki si jo doživel pri delu s čebelami?

Zanimivih dogodkov z roji je bilo kar nekaj. Nekoč so čebele izrojile kar iz kozice med pregledom. Spravile so se pod strop čebelnjaka in tako sem jih z lahkoto ometel.

Povej nam še kaj o svoji zbirki stare čebelarske literature?

No, imam kar nekaj starih knjig. Najstarejša je Kranjski čbelarček avtorja Jurija Jonke iz leta 1844. Večino starih knjig in čebelarskih revij mi je podaril moj mentor. Zanimivo branje.

Navigacija

Uporabne povezave

PRIJAVITE SE NA E-NOVICE!

Še niste člani? Prijavite se na e-novice in ostanite v stiku z čebelarskim svetom!